70 let izobraževanja farmacevtskih tehnikov

Šolo je novembra 1946 ustanovilo Ministrstvo za ljudsko zdravstvo. Najprej se je imenovala šola za farmacevtske pomočnike, v šolskem letu 1958/59 pa se je preimenovala v Šolo za farmacevtske tehnike. Bila je bila prva farmacevtska šola v Jugoslaviji,  leto kasneje pa sta bili ustanovljeni šoli v Zagrebu in Skopju. V šolskem arhivu obstaja mapa z naslovom Propaganda šole in podobno. Članki niso datirani, se pa nanašajo na obstoj šole za farmacevtske pomočnike. V članku z naslovom “Kaj pravijo farmacevtski pomočniki o načinu svojega šolanja” Društvo farmacevtskih pomočnikov na svojem občnem zboru v Mariboru ugotavlja, da je plenum farmacevtskih društev v Beogradu zagovarjal mnenje, da srednja farmacevtska šola ni potrebna. Nižji farmacevtski kader bi se vzgajal z dveletno prakso v lekarni in s trimesečnim tečajem. Drug članek, v srbohrvaščini, pa navaja razloge, zakaj je srednja farmacevtska šola potrebna: “l. jer je, kraj akademskog, potreban još i novi tip farmaceuta, apotekarski pomočnik, 2. kao priprava za akademski farmaceutski studij”.  Zagovorniki šole so navajali delokrog farmacevtskih pomočnikov: lekarne, lekarniške postaje, lekarne manjših bolnic, domače lekarne posameznih oddelkov večjih bolnic, skladišča farmacevtskega blaga, farmacevtska galenska industrija.

Del farmacevtske stroke je zagovarjal mnenje, da je v farmaciji potreben tako nižji kot tudi srednji strokovni kader. Med nižji kader so uvrstili lekarniške laborante in farmacevtske delavce v industriji in v farmacevtskih trgovskih podjetjih. Srednji strokovni kader pa so predstavljali farmacevtski tehniki, ki jih je bilo predvsem treba usposobiti za delo v lekarni, v proizvodnih oddelkih farmacevtske industrije in v raznih kemijskih laboratorijih.

Po končani osemletki naj bi se nižji farmacevtski kader šolal dve leti; v prvem letu bi bil pouk šolsko laboratorijski, drugo leto pa bi potekala neprekinjena praksa na delovnem mestu, kjer bi se dijak kasneje zaposlil, ali pa bi v tem letu stažiral v lekarnah in v industriji. Predmetnik bi obsegal slovenščino, tuji jezik in družbeno gospodarsko vzgojo kot splošne predmete, med strokovnimi pa nauk o zdravilih, osnove oblikovanja zdravil, temelje laboratorijske tehnike s kemijo, strokovno računstvo, higieno in prvo pomoč. Srednji strokovni kader pa bi obiskoval štiriletno šolo za farmacevtske tehnike in se izobraževal iz naslednjih predmetov: farmacevtska tehnologija, kemija, farmacevtska kemija, biologija, farmacevtska biologija, nauk o človeku, higiena, mikrobiologija, strokovno računstvo, fizika, slovenščina, tuji jezik, družbene vede, latinska terminologija, lekarniška administracija, predvojaška vzgoja in telesna vzgoja ter praksa v lekarni. Predvideno je bilo, da bi prvi letnik imel 31 ur, drugi 33, tretji 42 in četrti 38 ur pouka tedensko. Predmetnik se je nagibal dosti bolj v prid teoretičnemu kot praktičnemu pouku. Ko so odprli farmacevtsko šolo, je bil razpis za vpis objavljen v časopisu in poslan gimnazijam. V prvi letnik so se vpisali dijaki 5., 6. in 7. razredov gimnazije.

Dijakom 7. razreda so priznali splošne predmete, tako da so poslušali samo stroko in končali program po dveh letih. Ostali so končali program po treh letih, imeli pa so skoraj gimnazijski predmetnik z dodanimi strokovnimi predmeti. šola je imela učilnice za Bežigradom, na Jami, v bližini štadiona, vendar brez laboratorijev. Tu so ostali eno leto, nato so se selili na Šubičevo 2, kjer so imeli na voljo tri učilnice, prav tako brez laboratorijev. V tretjem letniku so imeli dvakrat tedensko praktični pouk po ljubljanskih lekarnah, in to vse dopoldne. Prvi direktor/ ravnatelj šole je bil farmacevt Pavle Bohinc. Njegova pisarna je bila obenem kabinet za farmakognozijo, anatomijo, fiziko in geografijo, šolska knjižnica in konferenčna soba. V šoli sta bila dva letnika, prvi in drugi. Drugi in četrti letnik sta imela vsakodnevno prakso, v laboratoriju so potekale tudi vaje iz kemije, tako da je bil zaseden vsak dan razen med počitnicami.

Prva leta je šola izvajala naslednji predmetnik: splošna in farmacevtska kemija, splošna in farmacevtska biologija, tehnologija oblikovanja zdravil (teoretična), tehnologija oblikovanja zdravil (praktična), fizika, matematika, sociologija, zgodovina (z zgodovino zdravljenja), zemljepis (s farmakozemljepisom), slovenska, slovanska in svetovna literatura, ruščina, francoščina, latinščina ter knjigovodstvo v farmacevtskih ustanovah.35 šola je bila najprej triletna, od leta 1950 pa štiriletna.

V šolskem letu 1950/51 je izvajala naslednji predmetnik: slovenščina, nemščina, latinščina, zgodovina, zemljepis, družbena in državna ureditev FLRJ, dialektični materializem, kemija, biologija, botanika, farmakognozija, anatomija, farmakologija, praksa v laboratoriju, praksa v lekarni, fizika, matematika, higiena, bakterijska epidemiologija, prva pomoč, organizacija zdravstvene in farmacevtske službe, administracija lekarn, predvojaška vzgoja, zdravstvena prosveta, tehnologija. Pouk je bil razdeljen na teoretični in praktični del. V prvem letniku so imeli dijaki 29 ur teorije in nič prakse, v drugem 27 ur teorije in 6 ur prakse, v tretjem 23 ur teorije in 12 ur prakse ter v četrtem letniku 20-26 ur teorije in 15 ur prakse. Kemijski laboratorij za vaje iz farmacevtske tehnologije je bil v prostorih bivše lekarne Piccoli na Titovi cesti 6 blizu glavne pošte. V lekarni so bili trije dvodelni pulti z 18 delovnimi mesti, dva recepturna pulta, dva laboratorijska pulta ter šest plinskih gorilnikov. Imeli so težko delo, saj je bil laboratorij obenem še skladišče opreme nacionaliziranih lekarn, v stavbi pa sta bili še pisarna, ki je bila obenem tudi knjižnica Farmacevtskega društva, in destilirnica. Prostori so bili natrpani z opremo, hodnikov ni bilo in kemijski laboratorij je bil obenem tudi pomivalnica posodja ter garderoba za dijake. S 1. septembrom 1955 je hišni svet hiše na Titovi 6 šoli odpovedal laboratorijske prostore. Kazalo je, da se bo znašlo na cesti 81 dijakov in dijakinj, saj bi to pomenilo ukinitev šole, ker brez laboratorija in praktičnega pouka ne bi mogli delovati. šola pa je utemeljevala svoj obstoj z dejstvom, da je to poklic, ki pripravlja na koristno udejstvovanje, da se šola mnogo partizanskih sirot in precej takih, ki jih študirajo posamezni ljudski odbori iz potrebe po kadrih.

Ravnatelj Bohinc je pisal Tajništvu Sveta za prosveto na MLO Ljubljana, naj vpliva na hišni svet oziroma podjetje ali ustanovo, ki namerava zasesti naše dosedanje laboratorijske prostore tako, da nam priskrbi primerno zameno za prostore ter primerno preureditev teh prostorov iz kreditov podjetja ali ustanove, ki se namerava vseliti Hišni svet na Titovi cesti 6 pa je odpoved prostorov utemeljeval s tem, da je stavba v strogem centru mesta, da so prostori bolj primerni za poslovne dejavnosti in da bi imela od tega korist tudi hiša, ki je nujno potrebna popravil, višje najemnine pa bi to omogočile. Uprava šole se je pritožila, a je uspela preložiti odpoved le do 1. januarja 1956. Kazalo je, da bo šola ukinjena, saj brez praktičnega dela njen obstoj ni bil smiseln. Vendar do ukinitve šole le ni prišlo. Ravnatelj Bohinc je celo želel, da se njegovim dijakom omogoči vpis na fakulteto, kajti študij na šoli za farmacevtske pomočnike je dobra predpriprava za univerzo. Spominja na predpogoje, ki so svoj čas veljali za vpis na farmacevtsko fakulteto: eno leto prakse v lekarni, nato tirocinij, to je izpit iz kemije, farmakognozije in praktične farmacije, nato pa še šest semestrov študija. … Moram pripomniti, da bi se mi zdelo dosti bolj prirodno, da bi morali absolventi srednjih šol splošnega tipa polagati sprejemni izpit za farmacevtsko fakulteto iz botanike in kemije, kot pa da morajo absolventi šole za farmacevtske pomočnike polagati “sprejemne izpite” iz slovenščine, matematike in tujega jezika (ali iz sličnih predmetov) kot dopolnilno maturo. „. Ker je torej v Šoli za farmacevtske pomočnike (in podobno je, mislim, z drugimi strokovnimi šolami) mogoče doseči tudi obvladanje splošnih predmetov v zadovoljivem obsegu, ker smo že stremeli za tem (in učni načrti naj se, v kolikor se niso, še bolj prilagode naobsežnemu, pa praktično prirejenemu in izdatnemu obsegu teh predmetov), predlagam, da odpade sprejemni izpit na farmacevtsko fakulteto za naše absolvente, ki naj jim daje pravico za vpis na fakulteto diplomski izpit šole za farmacevtske pomočnike. Pripominjam, da so naši absolventje na zagrebški fakulteti skoro vsi (kakor jih ni mnogo) med najboljšimi študenti.  Da pa bi se zagotovilo zadostno število farmacevtskih pomočnikov, naj bi število absolventov, ki bi jim bil omogočen vpis na univerzo, ne smelo presegati 15 %. Spremembo tega odstotka bi reguliralo Ministrstvo za ljudsko zdravje, takoj ko bi to zahtevala regulacija razmerja med akademskim in srednjim farmacevtskim kadrom šola je ostala na Šubičevi do leta 1958, nato se je preselila v prostore samostana na Rakovniku, kjer je imela na voljo več učilnic. Od tu pa v samostansko župnišče, kjer so imeli učilnice in laboratorije.c Leta 1959 je Pletenina kupila šolske prostore na Rakovniku in dosegla sodno odpoved šoli, saj je želela razširiti proizvodnjo. šola je našla prostore na šaranovičevi 5, vendaI jo je prehitela VŠSD, tako da sta za farmacevte ostala prosta samo ena učilnica in en prostor za laboratorijske vaje. 44 Za farmacevtsko šolo je bil to udaieC, saj je na Rakovniku delovala v dveh učilnicah in v dveh precej velikih laboratorijih, s kabinetom učil in pisarno. Na šaranovičevi pa so dobili le eno učilnico, drugo pa le za popoldne, en prostor za laboratorij in dve pisarni. Laboratorijski prostor so uporabili za kemijski laboratorij, tehnološki laboratorij pa so namestili v pripravljalnico vaj, priključeno omenjenemu prostoru. Ker so bili na šoli štirje letniki, so lahko delovali eden dopoldne, trije pa popoldne. Kabinet učil je imela farmacevtska šola v omari na hodniku.

Pavla Bohinca, direktorja šole od 1946do1960, je nasledil Fedor Pahor, ki je vodil šolo do leta 1963. Leta 1963 je postal direktor šole Dušan Valenčič. Tedaj je poučevanje potekalo večinoma popoldne, ko je šola lahko gostovala v skupni prireditveni dvorani, eno učilnico pa ji je posojala VŠSD. Tajništvo je gostovalo v malem prostoru s telefonsko centralo, knjižnica je bila v čajni kuhinji, zbornica je zasedala majhen prostor 3 x 3 m2, skladišče kemikalij laboratorijskih aparatov in pribora ter šolskih učil je bilo v omarah na hodniku in na stranišču. Zaradi pomanjkanja prostora je šola najela en razred v sosednji stavbi šolskega centra za turizem in gostinstvo. Za uporabo telovadnice na Taboru je šola plačevala najemnino. Ob prevzemu prostorov šole so prosili go. Marijo Benčino, upokojeno tajnico prve gimnazije, da pomaga pri tajniških poslih. Dijaki vozači so čez dan postavali po parkih, VŠSD jim je čez opoldne odstopila en razred. Knjižnica je bila v pritličju, v tretjem nadstropju so dobili čajno kuhinjo, ki pa ni nikoli služila temu namenu. Prvi in drugi letnik se je šolal v tej stavbi,tretji in četrti pa pri sosedih 100 metrov stran. Predmetnik je obsegal 30-34 ur pouka tedensko, za četrti letnik pa samo 26. Leta 1962 so se s šolsko reformo spremenili diplomski izpiti. Namesto izpita iz farmacevtske kemije, farmakognozije in farmacevtske tehnologije je bil uveden diplomski izpit. Obsegal je diplomsko delo (daljši spis s posebnih področij strokovnih ali drugih predmetov) in zagovor tega dela ter pisno naloge s poznavanjem slovenske in obče zgodovine. Leta 1963 so uvedli nove predmete.

Iz poslovnega poročila šole za leto 1963 je razvidno, da je imela štiri oddelke s 121 dijaki, 7 stalno in 19 honorarno zaposlenih (mnogi predmeti so imeli le 2 do 4 ure na teden, honorarni učitelji pa so se hitro menjavali zlasti zaradi prezaposlenosti). Za poučevanje strokovnih predmetov sta bila zaposlena dva farmacevta, za splošne pa en profesor. V šoli so bili zaposleni še tajnica, ena farmacevtska tehnica kot demonstratorka pri laboratorijskih vajah in snažilka. Kronični problem so bili še vedno učni prostori. V tem času je šola uvedla poučne ekskurzije v razna podjetja in ustanove. Prvi letnik je obiskal ETOL in Cinkarno v Celju, drugi letnik Kemično tovarno Ruše in Semenarno v

Ljubljani, tretji letnik Vedrog na Lavrici, četrti pa Sanolabor, Vir – tovarno sanitetnega materiala, Kemofarmacijo in Lek. Od interesnih dejavnosti so na šoli delovali literarni, športni in botanični krožek, kmalu so jim pridružili še kemijski, športni in šahovski krožek, dijaki pa so izrazili tudi željo po mladinskih plesih. Vodstvo je to zavrnilo zaradi pomanjkanja prostora in razporeditve dijakov po spolu (med 121 dijaki je bilo 11 fantov). Sprejet pa je bil predlog, da se v vsak letnik obvezno uvede mladinske ure, kjer so dijaki razpravljali o temah, ki so jih zanimale.

Leta 1963 je postala obvezna tudi delovna praksa. Dijaki so opravljali enomesečno prakso od 25. maja do 25. junija, torej v času mature in sprejemnih izpitov (zato da niso krajšali letnih počitnic, ki so trajale polna dva meseca). Šola je predlagala, naj gredo dijaki prvega letnika na prakso širom Slovenije, drugi letnik v analitične laboratorije, tretji letnik naj preživi 20 dni v farmacevtskih in kozmetičnih tovarnah in laboratorijih ter deset dni v nasadih zdravilnih rastlin Leta 1964 je ravnatelj pohvalil šolo: “Od seje zadnjega šolskega odbora pa do danes smo izvršili registracijo našega zavoda, dobili ustanovno odločbo, izdelali statut, pravilnik o dohodkih šole, pravilnik o osebnih dohodkih, točkovanje vseh delovnih mest, uredili sistematizacijo, sestavili predmetnik in podroben učni načrt.

Septembra 1964 je tudi iz zapisnika seje delovnega kolektiva velo več optimizma. šoli je uspelo v 3. nadstropju stavbe dobiti dvorano za 1. in 3. letnik, ki sta bila najštevilčnejša. S tem je odpadel drag najem učilnice v gostinski šoli. Nadalje jim je bila vsako popoldne na voljo učilnica v pritličju stavbe (za čakajoče dijake vozače, za krožke in za sestanke mladinske organizacije). Tudi tajništvo je dobilo nov prostor na hodniku poleg laboratorija. Laboratorij ni zadoščal vsem potrebam, saj ga je za kemijske in tehnološke vaje uporabljalo 9 oddelkov in je bil zaseden od 7. do 19. ure. Za športno vzgojo pa so pri 1VD Partizanu Tabor najeli telovadnico dvakrat tedensko po tri ure.

Šolsko leto 1964 je prineslo kar nekaj novosti. Ena najzahtevnejših nalog je bila ureditev učnega kadra, saj so bile honorarne ure slabo plačane in je bilo težko dobiti predavatelje (dijaki prvega in drugega letnika so bili še decembra 1964 brez ocen iz botanike, ker niso imeli učitelja). 129 dijakom je bila na voljo samo ena učilnica, zato so uvedli glavni pouk popoldne, ko je bilo na razpolago še nekaj prostorov.

Decembra 1964 so se odločili, da bodo vsi dijaki nosili bele plašče, pranje pa bo plačala šola. Leta 1965 je ravnatelj Valenčič ugotavljal, da je ta šola edina te vrste v Sloveniji in ena od enajstih v državi, da pa v primerjavi z ostalimi izvaja najvišje število ur. Druge so imele 34-36 ur (v Zagrebu in Beogradu, v Skopju pa celo pod 30 ur pouka tedensko). Tudi glede učbenikov je bilo stanje slabo. Želja vodstva je bila, da preidemo v nekem določenem času z diktiranja na prava predavanja, saj bomo samo tako dvignili kvaliteto našega naraščaja. Sekretariat za šolstvo nas je s posebnim dopisom opozoril, da naj ima slovenski jezik svojo veljavo tudi pri strokovnih predmetih in ne samo pri splošnih. Zato prosimo predavatelje, da zahtevajo od dijakov, da se izražajo v lepi materinščini.

Januarja 1966: ” … smo prišli na idejo, da bi naša šola osnovala oddelek za poklic kozmetičarke, da bi absolvent dobil v roke diplomo kozmetičnega tehnika. Sedaj so to namreč diplome z Dunaja, Pariza, Berlina ipd …. Organiziral sem sestanek vseh direktorjev farmacevtskih šol Jugoslavije. Naša šola je edina v državi, ki ima klinično biokemijo in bromatologijo; imamo tudi največ ur na teden -40 ur z laboratorijskimi vajami. Nekatere šole imajo na voljo 26 ur. Najbolj pa se naša šola razlikuje od ostalih po intenzivni praksi. Večina šol je brez prakse v industriji, nekatere niti v lekarnah. … Nekatere šole se lovijo pri zaključnih izpitih. Zagrebška šola ima celo matematiko in še štiri druge predmete, drugje pa imajo samo tehnologijo …. Naša šola ima tudi izredne dijake, vpisane v l. letnik. … Velike težave so s sodelovanjem z ostalimi šolami v tej stavbi. Oskrbovalnino plačujemo vsi enako, razen kurjave, pa imajo eni 1700 m2, mi pa 400 m2.” Tako je poročal ravnatelj Valenčič.

Jeseni 1964 je bil na pobudo upravnikov lekarn organiziran poseben tečaj za lekarniške sodelavce s končano osemletko, vpisalo 30 kandidatov, na izpite pa se jih je prijavilo 9 od 19, ki so redno obiskovali tritedenski tečaj laboratorijskih vaj. Dve izredni dijakinji sta kot prvi opravili izpite januarja 1966 in tako končali prvi letnik.

Leta 1966 je bila na pobudo Šole za farmacevtske tehnike v Ljubljani in ob podpori Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije ustanovljena Skupnost srednjih farmacevtskih šol. Predsednik skupnosti je bil iz Zagreba, podpredsednika pa iz Ljubljane in Beograda. Namen skupnosti je bilo oblikovanje čim enotnejšega lika farmacevtskega tehnika ter načelo, da naj bodo vsem enajstim srednjim farmacevtskim šolam v Jugoslaviji temelji in cilji isti. Junija1967 je Valenčič razglabljal dalje: “Naziv farmacevtski tehnik ni ustrezen, je v veljavi 15 let. Farmacevtski tehnik ni absolvent nobene tehnične šole, niti ni tehnično šolan. Razen tega pa so v glavnem absolventi dekleta, tako da nima ta naziv nobene realne podlage, saj le-te za tehniko nimajo posluha. Bolje bi bilo farmacevtski asistent. Tu se je delo Dušana Valenčiča končalo, saj je odšel v drugo službo. Septembra 1967 je bil za v. d. ravnatelja imenovan Jaro Komac.