Srednja zobotehnična šola

Zgodovina šole

Ustanovitelj šole je bilo Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS.1 Srednjo zobotehnično šolo so uradno odprli 14. decembra 1945, pouk pa se je začel dan kasneje. V šolo je prišlo 42 od 50 vpisanih dijakov, šolsko leto pa je zaključilo 35 dijakov, od tega jih je 28 izdelalo razred. V rednem štiriletnem šolanju je od teh 28 uspešno opravilo zaključni izpit 15 dijakov. Vodstvo šole je tak rezultat pripisalo dejstvu, da je del dijakov izstopil med šolanjem, ker so se že prej učili pri zasebnikih in so raje tam končali učno dobo. En del dijakov pa ni imel smisla za redno šolsko delo, ker so bili že starejši.2

Pouk splošnih predmetov je potekal v gimnaziji na Vegovi, kjer je imela šola v najemu učilnico. Laboratorij, ki je bil precej slabo opremljen, in uprava sta se nahajala na Vegovi 8, v prostorih bivše dentistične šole. Program za strokovne predmete še ni bil izdelan. Ministrstvo je 19. septembra 1946 za začasnega upravnika šole določilo dr. Petra Zlatnarja, stomatologa, ki je bil tedaj še kapetan Jugoslovanske armade. Ob njem sta tvorila učiteljski zbor še dva predavatelja stomatologa (‘dentista’), Vojko Pečenko in Vekoslav Šimič. Ostali učitelji so bili zaposleni honorarno.3

Šola je za svoje delo potrebovala laboratorije. Od UNRRE je v bližini tedaj zgrajene stomatološke klinike na Lipičevi 1 dobila dve aluminijasti baraki. V teh laboratorijih so dijaki opravljali tudi enomesečno delovno prakso. Marca 1948 je šola pridobila nove prostore, v šolsko delo pa se je vključil tudi Centralni zobni laboratorij, ki je imel prav tako sedež na Vegovi 8 in je bil priključen zobni polikliniki, ki jo je vodil Vojko Pečenko. Šola je na Vegovi tudi za splošne predmete dobila v najem dve učilnici in tako stanje je ostalo do leta 1958.4

Leta 1946 je šola dobila od Ministrstva za gozdarstvo v uporabo dve leseni stavbi ob Njegoševi cesti 12. Preuredili so ju v dijaški dom. Opremili so ga z UNRRA posteljami (deset v stavbi za dekleta, enajst pa v stavbi za fante). Upravnica  Marija Močivnikar je dom vodila s pomočjo dijaškega sveta, ki so ga volili sami dijaki.5 Poudarek šolanja je bil na stroki. Vsak razred je imel dnevno štiri učne ure (po 60 minut) praktične protetike, v začetku tudi ob sobotah.6 Predmetnik  so v šolskem letu 1945/46 sestavljali: slovenščina, ruščina, zgodovina, zemljepis, higiena, matematika, fizika, kemija, socialne in politične vede, risanje, telovadba, teoretična protetika in praktična protetika. Splošnim predmetom so pripadle po 1-3 ure, teoretični protetiki 3-4, praktični protetiki pa 20 ur pouka tedensko. Pet let kasneje so predmetnik  v vseh štirih letnikih sestavljali: slovenščina, nemščina, angleščina, zemljepis, zgodovina, temelji državne in družbene ureditve FLRJ, matematika, fizika, kemija, metalurgija, predvojaška vzgoja, športna vzgoja, anatomija in fiziologija, specialna anatomija, biologija, bakteriologija, splošna in osebna higiena, prva pomoč, organizacija zdravstvene službe, zdravstvena in splošna zakonodaja, strokovno risanje, veda o materialih, teoretična in praktična protetika. Prvi, drugi in tretji letnik so imeli po 40 ur, četrti pa 39 ur pouka tedensko.7 V šolskem letu 1946/47 je šola uvedla sprejemne izpite, ki so se navezovali na tri področja: ’1. modeliranje v mavcu, oblikovanje z žico, risanje, 2. znanje splošnoizobraževalnih predmetov, 3. socialno stanje, splošna inteligenca, karakter’.8

1. aprila 1948 je bil za direktorja šole imenovan Vojko Pečenko, zaposlili pa so se novi učiteljski kadri: Jože Kalčič in Zoran Mušič ter še dva predavatelja so uvedli prvi sistematski pouk strokovnih predmetov. V prvem letniku je Mušič poučeval morfološko in anatomsko modelacijo zob in izdelavo prevlek. V drugem letniku je Kalčič poučeval mostovno in nesnemno protetiko, v tretjem in četrtem letniku pa je Pečenko poučeval snemno protetiko. Vedo o materialu je poučeval V. Šmid, ortodontijo dr. Jože Rant, travmatologijo doc. dr. Franc Čelesnik. V šolskem letu 1948/49 je šola prvič pritegnila k delu tudi zobotehnike:  Marko Kraigher je prevzel skrb za laboratorije in režijo, organizacijo dela v ambulanti, nakup in izdajo materiala ter kontrolo gotovih del. Specialna dela so izvrševali zobotehniki iz Centralnega zobnega laboratorija. Na konferenci direktorjev vseh jugoslovanskih zobotehničnih srednjih šol leta 1949 v Beogradu je bil program ljubljanske zobotehnične šole sprejet kot obvezen za vse zobotehnične srednje šole v državi.9

Število stalno zaposlenega kadra je več let ostajalo enako oz. je naraščalo zelo počasi, medtem ko se je število honorarnih sodelavcev skokovito povečevalo. V šolskem letu 1945/46 je imela šola direktorja (Zlatnar), enega stalnega predavatelja (Pečenko) in 10 honorarno zaposlenih. V šolskem letu 1946/47 je bilo razmerje 1-1-16, v šolskem letu 1947/48 1-1-18, v šolskem letu 1948/49 1-2-28 itd. V šolskem letu  1951/52 je imela šola direktorja (Pečenko), pet stalno zaposlenih učiteljev (od tega sta dva dopolnjevala učno obveznost), deset stalnih inštruktorjev zobotehnikov, tri pisne referente, dve snažilki ter administrativno osebje.10

Šoli je primanjkovalo učil in z leti so učitelji sami pripravili učno gradivo. Do leta 1952 so uporabljali učbenike in strokovno literaturo iz predvojnega obdobja, v začetku 50. let pa so učitelji uspeli priti do tujih strokovnih revij in si z njimi pomagati pri pripravi učne snovi.11
Direktor šole Vojko Pečenko je že leta 1952 pisal Oddelku za strokovno šolstvo pri Svetu za ljudsko zdravstvo in socialno politiko LRS, da bi šola rada dobila druge prostore ‘… v eventualno novi zgradbi … ali z adaptacijo že obstoječe primerne stavbe. Ali naj bo šola v lastni stavbi ali v sklopu drugih medicinskih srednjih šol, o tem naj odloča konferenca interesentov s strokovnjaki. Značaj Zobotehnične srednje šole zahteva posebno organizacijo, kar pri drugih medicinskih šolah najbrže ni potrebno.’12 Nadalje je v pismu navajal, da mora biti šola nujno vezana na zobno ambulanto ali polikliniko, ki bi imela primerno število sposobnih terapevtov. Ti bi lahko sprejemali samo take paciente, ki potrebujejo protetična dela. Tedaj je bila šola vezana na Stomatološko kliniko, kar pa ni bila idealna rešitev, ‘… ker delata pacientu dva začetnika, to je študent stomatologije in dijak zobotehnične šole. S tem trpi kvaliteta dela in tudi čas od prve faze pa do vstavitve protetičnih del v usta se raztegne, kar je pacientu lahko v veliko škodo.’¸13 Pečenko je predlagal, naj bo zobna ambulanta zaradi enostavnejšega poslovanja in strokovnega sodelovanja s šolskimi laboratoriji v isti stavbi kot šola, vendar pa ločena in s posebnim vhodom za paciente. Na koncu je naštel še prostore, ki bi jih nujno potrebovali, in sicer ‘… štiri ali vsaj tri predavalnice, kabinet za kemijo, kabinet za fiziko, kabinet za učila, telovadnico in letno telovadišče, konferenčno sobo z govorilnico in garderobami, dva šolska laboratorija za praktično delo s po 30 sedeži, laboratorij za zobotehnike uslužbence in zobotehnike, ki prakticirajo (ca. 16 sedežev z garderobo), kabinet za učila za strokovne predmete, skladišče za materiale, dva prostora za triažo, garderobo za dijake, šolsko knjižnico, pisarno za administracijo, sobo za direktorja, ropotarnico in stanovanje za slugo’.14

18. junija 1954 je bil kot finančno samostojen zavod ustanovljen Laboratorij Zobotehnične srednje šole. Do leta 1958 ni bil registriran, ker ni imel potrjenih pravil. Zavod se je samostojno financiral z lastnimi dohodki iz svoje dejavnosti, tj. s protetičnimi deli za zobne ambulante, in ni prejemal od OLO nobene dotacije. Visoke  dohodke je dosegal zaradi visoke storilnosti in prizadevnosti kolektiva. V laboratoriju je delalo praktično vse učno osebje šole (17 uslužbencev) z učenci, poleg tega so delali redno en dan v tednu še vsa protetična dela za ambulante, za kar pa osebje ni prejemalo nobenega posebnega honorarja. Dijaki so dobivali nagrade samo za počitniško prakso. Izdatki niso presegli plana. Zavod ni imel lastnih osnovnih sredstev, ampak so bila vsa last šole. S svojimi dohodki ni kril le lastnih potreb, ampak je močno razbremenil tudi proračun šole.15

Že leta 1948 so na šoli ugotovili, da se praktični pouk ne more izvajati samo na fantomskem delu, in so zato organizirali pouk na delih za paciente. Program je bil uspešen, saj so diplomanti šole lahko zasedali mesta že samostojnih zobotehnikov. Velik problem pa je bilo pridobiti dovolj del za vsakodnevno zaposlitev za 120 do 150 dijakov. Pri takšni organizaciji je bil dobiček nizek, saj je bil cilj šole predvsem dobiti dovolj zobotehničnih del, da bi dijake čim bolj usposobili. Zato so opravljali dela pod ceno,  sicer priznano v zobozdravstveni službi. Za nekatera dela, za katera dijaki še niso bili usposobljeni, je šola zaposlovala zobotehnike, ki pa so bili plačani po ceniku zobozdravstva, regres zaradi nižje cene šolskih izdelkov pa je šel na račun šole. En učitelj je skrbel za 15 dijakov. Laboratoriji so bili opremljeni le z najnujnejšim. Velik finančni problem je bilo tudi nagrajevanje članov učiteljskega zbora za delo v času počitniške prakse, ko so bili učitelji še vedno polno obremenjeni, medtem ko so bili na drugih šolah že prosti. Finančna težava je bila tudi v tem, da je obstajala velika razlika med zobotehnikom ali zobnim terapevtom v zobozdravstveni službi in strokovnim učiteljem na šoli. Slednji bi morali biti bolje plačani.16

Leta 1962 je bil ukinjen dijaški dom zobotehnične šole. Lesene zgradbe na Njegoševi 12, kjer je vsako leto bivalo okoli 40 dijakov, so  po 15 letih uporabe dotrajale, dijaki pa so se naselili po drugih dijaških domovih.17

Istega leta  je šola začela izobraževati še učni program zobna asistentka. Zobne asistentke so imele v šolskem letu 1962/63 enoletno šolanje, od 1963/64 do 1970/71 dvoletno, od 1971/72 do osemdesetih let pa štiriletno šolanje. Zadnje kandidatke za zobne asistentke so zaključile šolanje v šolskem letu 1983/84.18 Nekaj časa je obstajala posebna skupina šolajočih se, in sicer en oddelek dijakov zobotehnikov Vojne sanitetske šole.19

Leta 1963 je začela delovati zobna ambulanta s tremi ordinacijami. Ambulanta je postala učna baza za program praktične protetike. Na začetku je imela šola težave, ker ni mogla dobiti usposobljenih zobnih terapevtov. Investicija ‘mrtva leži …’, je pisal Pečenko Komunalnemu zavodu za socialno zavarovanje Ljubljana: ‘… zobnih terapevtov pa ne dobimo, kljub razpisu in osebni propagandi. Razlogi so ti, da so mlajši terapevti zaradi štipendij vezani na dajalce štipendij, nevezani pa prihajajo z željo po stanovanju. Teh pa seveda nimamo in jih tudi ne bomo imeli, če nam ne bo pomagal nek forum.’20 Kasneje je šola našla kandidate in jih zaposlila. Zobno ambulanto so sestavljali: tri ordinacije, čakalnica, pripadajoče sanitarije, garderoba, rentgen s temnico za razvijanje filmov in pisarna.

Zobotehnična šola je imela tudi štiri laboratorije, dva velika in dva manjša. Manjši laboratorij za prvi letnik je bil namenjen za poučevanje morfologije, zato je bil opremljen z delovnimi mizami in ustreznimi pripomočki za modelacijo zob. Poleg tega laboratorija je imela šola še dva večja  s 30 delovnimi mizami, opremljenimi z vrtalnimi stroji in potrebnimi orodji. Oba laboratorija sta imela tudi dva ločena prostora za ulivanje kovin in polirnico. Četrti, manjši laboratorij pa je bil namenjen  zobotehnikom, ki so izvajali težja protetična dela, za katera dijaki še niso bili usposobljeni, in specialna dela (vizil itd.).21 V laboratoriju za ulite baze (vizil laboratorij) je delalo šest zobotehnikov. Letno so izdelali 1300 do 1500 ulitih proteznih baz.22 Laboratorij je sicer deloval med leti 1955 in 1959 že v stari šoli, prekinil pa je z delom med 1959 in 1962.23 Ta laboratorij je bil v šoli dvajset let in je nudil učencem možnost spoznati osnove tehnoloških procesov ulitih baz.24

11 SŠFKZ, mapa Dokumenti pomembni za zgodovino šole, Podatki in mnenja v zvezi z združitvijo farmacevtske, sanitarne in zobotehniške šole.
2SŠM, Zbirna mapa zdravstvenih šol na slovenskem ozemlju, mapa Zobotehniška srednja šola, Izvestja 1958-zgodovinski pregled, 1-2.
3Ibid, 2.
4
Ibid, 2.
5Ibid, 38.
6Jožica Savenc, Zobotehnična šola od nastanka 1945 do izteka usmerjenega izobraževanja, pričevanje, 2.
7SŠM, Zbirna mapa zdravstvenih šol na slovenskem ozemlju, mapa Zobotehniška srednja šola, Izvestja 1958-zgodovinski pregled, 6, 12.
8Ibid, 2.
9Ibid, 3-4.
10Ibid, 4-5.
11Ibid, 5.
12 SŠFKZ, škatla 784, mapa 1, Pismo Vojka Pečenka Svetu za ljudsko zdravstvo in soc. politiko LRS, oddelek za strokovno šolstvo.
13Ibid.
14Ibid.
15SI ZAL LJU 30 (OLO Ljubljana), mapa Laboratorij zobotehnične srednje šole, Poročilo o pregledu zaključnega računa finančno samostojnega zavoda ‘Laboratorij zobotehnične srednje šole’ v Ljubljani za leto 1957, 21. 5. 1958.
16SŠFKZ, mapa Dokumenti pomembni za zgodovino šole, Pismo ravnatelja Vojka Pečenka Okrajnemu ljudskemu odboru Ljubljana, oddelek za analitične in organizacijske službe, 8. 4. 1963.
17Vojko Pečenko, Dvajset let Zobotehniške šole v Ljubljani, Zobozdravstveni vestnik 5, XX-1965, 134 in Polde Gošnik, 30 let zobotehniške šole, Zobozdravstveni vestnik 2-3, 31. letnik-1976, 42.
18SŠFKZ, interno gradivo, Zgodovina Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo.
19SŠFKZ, škatla 784, Pismo Okrajnemu ljudskemu odboru Ljubljane o vpisu v Zobotehnično šolo v šolskem letu 1963/64.
20SŠFKZ, mapa Dokumenti pomembni za zgodovino šole, Pismo ravnatelja Vojka Pečenka Komunalnemu zavodu za socialno zavarovanje Ljubljana, 18. 2. 1963.
21Jožica Savenc, Zobotehnična šola od nastanka 1945 do izteka usmerjenega izobraževanja, pričevanje, 1.
22Franc Novak, 40 let Zobotehniške šole v Ljubljani, Zobozdravstveni vestnik 1-5, XL-1985, 20.
23Polde Gošnik. 30 let zobotehniške šole, Zobozdravstveni vestnik 2-3, 31. letnik-1976, 43.
24France Lamberšek,  Poročilo zobne ambulante pri Šolskem zdravstvenem centru, Zobozdravstveni vestnik 2-3, XXXI-1976, 54.