Nedavne dejavnosti

V torek, 5. 11. 2019 ob dvanajstih, smo se skupaj s sošolci odpravili proti Mestnemu gledališču ljubljanskemu. Ob enih so se ugasnile luči in predstava se je pričela. Drama traja eno uro in petdeset minut, a nas avtor Nejc Gazvoda s svojo ekipo motivira z vedno novimi dogodki in napetim dialogom, značilnim za naš čas. – Zgodba govori o družini, ki je pred enim letom izgubila očeta in moža. Na ta dan najmlajša članica družine ”Tamala” odhaja v Ljubljano študirat medicino. V drami nastopajo tudi starejša sestra in brat, ki se soočata vsak s svojimi problemi (neplodnost in otrok iz prejšnje zveze) in pa mama, ki seveda ne razume njihovih težav. Tamala zgodbo pred občinstvom razvija tako, da se vrača nazaj v času, ko riše album za svojo mamo. Takrat, ko zgodbo pripoveduje oziroma se ta odvija pred nami, je namreč Tamala stara že štirideset let. Ljudje okoli nje so se spremenili, nekaterih morda celo ni več. V enem dejanju se pred občinstvom razplete družinska zgodba, v kateri se lahko najde vsak od nas. Predstava se nas je dotaknila, ker je sodobna in prikazuje družinske odnose skozi smeh in solze.

V petek, 11. oktobra, smo si dijaki prvih letnikov ogledali gledališko predstavo Pravica biti človek. Ob 10. uri smo se zbrali pred Lutkovnim gledališčem (Krekov trg 1), nato smo se odpravili v dvorano Pod zvezdami. Ko smo vstopili in posedli, so igralci že sedeli okrog mikrofona in prepevali različne pesmi. Potem se je predstava začela. Živahno so prikazali politiko, vero, psihično nasilje, krajo. Politiko na primer tako, da so posedli kot v državnem zboru, si med seboj delili mnenja ter se prepirali.

O psihičnem nasilju je pripovedovalo več mladih, a mi je bila najbolj všeč zgodba o dekletu, ki je prestala več operacij obraza in jo je zaradi tega učiteljica zasmehovala.

V predstavi me je najbolj presenetilo, da so uporabili veliko kletvic. Všeč mi je bilo, ko je ena izmed igralk na koncu opozorila na okoljsko problematiko in da se nekateri starejši ne zmenijo za mlade. V razredu se strinjamo z mnenjem ustvarjalcev, da ima vsak pravico do svoje osebnosti.

Film Ne bom več luzerka, ki ga je režirala Urša Menart, govori o devetindvajsetletni Špeli,  diplomirani profesorici umetnostne zgodovine. Dekle se  brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih staršev.

Spoznali smo Špelo, ki je živela v Ljubljani s fantom Andražem, a se je Andraž odločil zapustiti državo zaradi boljše službe in plače. Sama je ostala brez dela in možnosti, da bi plačala stanovanje, zato se je bila prisiljena preseliti k svojim staršem. Poleg tega so ji ukradli kolo. Službe s svojo diplomo ni mogla najti, zato je kupila študentsko napotnico in delala kot natakarica. Na delovnem mestu je spoznala Suzi, h kateri se je kasneje preselila. Plača ji ni zadoščala, zato sta jo prijateljici, ki sta živeli v tujini, spodbujali, da se še sama preseli. Ko se je končno odločila, da bo zapustila Slovenijo, je trenutek pred odhodom avtobusa zagledala svoje ukradeno kolo, se povzpela nanj in odkolesarila.

Film mi je bil zelo všeč, konec pa najbolj. Tik preden se je odpeljala v tujino, je zagledala kolo in upanje se ji je povrnilo. Takrat se je odločila vzeti kolo in tudi življenje v svoje roke. Konec filma je odprt, sama pa si rada zamišljam, da je po tem dogodku šlo njeno življenje na boljše. Špelina vztrajnost me je motivirala, da se še sama v življenju trudim, da premagam vse ovire. Sporočilo pa je, da v življenju vztrajamo, tudi če je težko, in da nikoli ne zgubimo upanja.