Nedavne dejavnosti

Tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni

Tudi v šolskem letu 2019/2020 se je naša šola udeležila tekmovanja iz znanja o sladkorni bolezni, kjer smo se odlično odrezali. Kljub poostrenim kriterijem smo se trije dijaki uvrstili na državno tekmovanje, ki je letos potekalo 16. 11., v Izoli. Dosegli smo zlato (Nal Podlogar, 3. Fa) in srebrno priznanje (Sara Germovšek, 3. Fb). Za uspehe čestitamo tudi ostalim tekmovalcem, ki so prejeli bronasto priznanje.

Avtor/-ica prispevka: Sara Germovšek, 3. Fb

Od ročnega k digitalnemu oblikovanju zobnih nadomestkov

Novo šolsko leto je programu zobotehnik prineslo novost pri praktičnem pouku. Tako kot na vseh drugih področjih dela, ustvarjanja in življenja tudi zobotehnična stroka sledi trendom novih sodobnih tehnologij in postopkov dela.

Po začetnem uvajanju in usposabljanju strokovnih učiteljev iz znanj računalniškega oblikovanja zobnih nadomestkov s pomočjo dentalne CAD/CAM tehnologije, smo v šolskem letu 2019/20 prvič vključili te vsebine tudi v program zobotehnik.

Dijaki 2. letnika se v okviru praktičnega strokovnega modula Individualna zobna protetika spoznajo z novo tehnologijo. Na računalniških demonstracijskih programih v CAD-u (Computer aided design – računalniško podprto oblikovanje) dijaki spoznajo in se naučijo ustvarjanja digitalnih kartotek z vsemi pomembnimi podatki za izdelavo protetičnega dela ter vrsto različnih primerov izdelave fiksno protetičnih nadomestkov od najbolj enostavnih solitarnih prevlek do zahtevnejših konstrukcij tako v polni morfološki kot reducirani obliki.

Delo na računalniških programih za oblikovanje protetičnih nadomestkov predstavlja nov izziv dijakom, saj bolj kot ročno spretnost in fino motoriko spodbuja računalniške veščine, zmožnost virtualnega oblikovanja ter preslikave objekta modeliranja iz računalniške 3D-forme v realen objekt.

Prihodnost bo od vseh nas zahtevala prilagajanje novim tehnologijam ter nenehno učenje in spopolnjevanje. Z uvajanjem novih vsebin v program zobotehnik postopoma gradimo poklic ”hibridnega” zobnega tehnika, ki bo hkrati vešč klasičnih ročnih veščin in sodobnih digitalnih tehnik.

Avtor/-ica prispevka: Simon Fabjan, učitelj praktične protetike

Ekskurzija v Beograd

Novo šolsko leto in spet novi pustolovščini naproti. Letos nas je pot vodila v eno izmed najstarejših mest v Evropi, ki ima za sabo pestro zgodovino – v Beograd. Ustanovili so ga Kelti v 3. st. pr .n. št. V rimskem času je nosil ime Singidunum. Okoli leta 630 so ga osvojili Slovani in ga preimenovali v mesto Beli grad. Skozi zgodovino je dobil še druge vzdevke, kot sta Balkanska vrata in Slovanski New York. Od leta 1403 je Beograd glavno mesto Srbije.

Dijaki in dijakinje Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo Ljubljana smo v okviru programa obveznih izbirnih vsebin, v torek, 29. 10. 2019 ob 4.00 uri zjutraj s parkirišča na Streliški ulici štartali na pot proti Beogradu. Z nami je odšla tudi vodička agencije ga. Sofija Mardjonović. Pot nas je vodila po Cesti bratstva in enotnosti, mimo Zagreba, čez Slavonijo do Srbije. Vmes pa smo imeli manjše postanke, kjer smo se lahko okrepčali.

Po prihodu v Beograd smo se najprej podali na Dedinje, do Hiše cvetja, kjer smo si ogledali grob najbolj znanega Jugoslovana vseh časov, Josipa Broza – Tita. Nahaja se v okviru kompleksa muzeja zgodovine Jugoslavije. Še danes je v hiši poleg grobnice zbirka Titu podarjenih štafetnih palic in izbrane fotografije iz predsednikovega življenja in pogrebne slovesnosti. Hišo cvetja je v treh desetletjih obiskalo več kot 20 milijonov ljudi, več kot polovico iz drugih republik Jugoslavije. Po navajanju srbskih virov je od te polovice največ prav Slovencev.

Od tam nas je pot peljala do stadiona Marakana, stadiona nogometnega kluba Crvena zvijezda. Nasproti stadiona pa smo si ogledali tudi hišo Svetlane Ražnatović, bolj znane po vzdevku Ceca, ki je srbska pevka popularne glasbe.

Pot smo nadaljevali proti najpomembnejšem mestnemu verskem objektu, nedokončani cerkvi sv. Save. Hram sv. Save je druga največja pravoslavna cerkev na svetu ( prva je v Rusiji), saj lahko sprejme kar 11.000 vernikov. Njeno zgradbo so načrtovali že leta 1894, na mestu, kjer so leta 1594 sežgali posmrtne ostanke prvega srbskega nadškofa. Gradnja se je kasneje ustavila zaradi vojne, nadaljevala pa leta 1984. Cerkev je bila sezidana okoli leta 2000, štiri leta kasneje pa tudi zunanje urejena. Ampak še ni dokončno zgrajena in še danes v njej potekajo gradbena dela. Na kratko smo si ogledali notranjost cerkve.

Nato je sledil še krajši avtobusni ogled mestnega središča. Potem pa smo odšli v hotel Kasina, ki je eden imed najstarejših nastanitev v središču Beograda. Po okusni večerji je sledil nočni sprehod po glavni beograjski promenadi, ulici Kneza Mihajla, ki je obdana s trgovinami, kavarnami in pestrim dogajanjem, torej primerno mesto za porabo denarja. Ob 22 uri smo se vrnili v hotel počivat.
Naslednji dan smo se zjutraj ob 7. uri odpravili na zajtrk, imeli smo pestro izbiro hrane. Nato smo se peš odpravili do glavnega shajališče Beograjčanov, nekateri ga poimenujejo kar “kod konja”.
Žargonsko ime je dobil po enem izmed najlepših spomenikov v Beogradu, po knezu Mihailu Obrenoviću na konju, ustanovitelju moderne Srbije. Trg obkrožata Narodni muzej ter Narodno gledališče. Sprehodili pa smo se tudi do Kalemegdana, ki je največji in najlepši park v Beogradu.

Park je tudi pomemben kulturno-zgodovinski kompleks. V njem lahko občudujemo kipe pomembnih osebnosti srbske zgodovine. V parku si je možno ogledati vojni muzej z eksponati na prostem, za vse ljubitelje divjih živali- park dinozavrov, za najmlajše pa se v parku nahajajo zelo urejena in zanimiva igrala.

Avtobus nas je pobral in smo pot nadaljevali proti Avali. Avala velja za prostor, kamor se je možno umakniti od mestnega vrveža. Najprej smo si ogledali spomenik neznanemu junaku. Po 1. svetovni vojni je lokalno prebivalstvo odkrilo večje število grobov srbskih vojakov ubitih v vojni, med njimi tudi grob neznanega srbskega vojaka. Spomenik je zgrajen med letoma 1934 do 1938, po zasnovi kiparja Ivana Meštrovića. Narejen je v obliki mavzoleja z kariatidami, ki predstavljajo ženske v narodnih nošah iz vseh osmih jugoslovanskih banovin. Ena izmed njih pa je tudi Slovenka oblečena v narodni nošo. Nato pa je sledil še ogled z višine, in sicer iz avalskega stolpa, kjer smo občudovali pogled na mesto. Ker je na vrhu precej pihalo, smo odšli v spodnji del, kjer se nahaja restavracija, da smo se malo okrepčali.

Sledil je ogled cerkve in mavzoleja dinastije Karađorđević na hribu Oplenac, posvečene sv. Juriju. Notranjost je obložena z mozaiki, ki so kopije fresk iz mnogih srbskih samostanov in cerkva. Ogledu je sledil povratek v hotel. Večer smo preživeli na Skadarliji, kjer je večerja potekala v čudovitem ambientu z odličnim vzdušjem ob živi glasbi in ob plesu.

Beograd ima v samem središču več kot 100 restavracij in kavarn. Ena bolj pomembnih lastnosti Beograda je vsekakor hrana in pijača. Še vedno je ob vprašanju ” Kaj ti je najbolj všeč v Beogradu? ” glavni odgovor je hrana. Večina restavracij je znanih po pripravi tradicionalne srbske hrane. Ta večinoma temelji na mesu, vendar je tudi za vegetarijance dobro poskrbljeno. Torej v Beogradu ni lačen še tako zahteven gost. Kot v večini evropskih mest je ob tradicionalni kuhinji na voljo vedno več mednarodne kuhinje. Znan slovenski pregovor, ki še kako drži, pravi: »Ljubezen gre skozi želodec.« Če to drži, se boste v Beograd zaljubili in se radi vanj vračali.
Tretji dan smo po zajtrku najprej spakirali kovčke in zapustili hotel. Sledil je ogled tržnice in nekaj prostega časa še za zadnje nakupe. Nato pa dnevna vožnja proti Sloveniji, kamor smo prispeli okoli 21. ure.

S spoštovanjem se oziramo na naše sijajne profesorice: Zdenko Dimnik vodjo, Valerijo Sedlar in Darinko Kujavec. Prav tako gre zahvala tudi ga. Sofiji Mardjonović in gospodu Zlatanu, ki sta nam Beograd predstavila strokovno in zanimivo, ter za nepozabne dneve, ki smo jih preživeli skupaj. Pa tudi staršem HVALA, ker ste nam omogočili nepozabno potovanje!

Avtor/-ica prispevka: Manca Klemenčič, 3. L

Strokovna ekskurzija v Rogaško Slatino in Terme Olimia

V torek, 1. 10. 2019 smo se dijakinje 2. Ka in 2. Kb odpravile na poučno ekskurzijo. V zgodnjih jutranjih urah smo se z avtobusom odpeljale proti severovzhodu Zgornjesotelskega gričevja k jugovzhodni meji Slovenije, v mesto Rogaška Slatina. Tam smo si ogledale kozmetično podjetje Afrodita, v katerem so nam na kratko predstavili zgodovino podjetja in postopek encimskega pilinga. Poleg tega smo podrobneje spoznale izdelke v liniji Neurosensitive in imele smo priložnost preizkusiti različne vrste pilingov, ki jih ponuja to podjetje. Po predstavitvi pa smo imele še nekaj časa za nakup njihovih izdelkov v trgovinici. Nato smo se z avtobusom odpravile proti središču Rogaške Slatine, kjer nas je prijazna vodička popeljala po zdraviliškem parku in nam vmes na zanimiv in poučen način opisala zgodovino mesta, pridobivanja termalne vode in splošne zanimivosti o Rogaški Slatini. Na koncu pa smo si šle ogledat še zdraviliše Terme Olimia. Spoznale smo njihovo ponudbo, različne vrste savn, masaž in terapij, ki jih zdravilišče ponuja. Ogledale smo si tudi hotelske sobe, kopališče in jedilnico, po poti pa smo si privoščile tudi kozarček termalne vode.

Sodelovanje dijakov SŠFKZ v projektu Gibanje za javni govor – Kam se vrti ta svet?

V četrtek, 10. 10. 2019, je potekal kulturni dogodek Gibanje za javni govor – Kam se vrti ta svet?, eden v nizu dogodkov ob obnovitvi stare Cukrarne, ki bo leta 2021 zaživela kot nov, sodoben prostor umetnosti, kulture, srečevanja in trajnostnega razvoja. Prireditev je bila predvidena v novem parku na Ambroževem trgu, toda vreme ni bilo na naši strani, tako da se je vse skupaj preselilo v Kreatorij DIC-a. Na prireditvi so sodelovale srednje šole in dijaški domovi iz okolice, med njimi tudi naša šola. Prireditev je bila zasnovana kot medsebojno povezovanje ljudi in skupin v javnem prostoru. Govor na odru se je preko ozvočenja slišal le, če je skupina ljudi pod njem poganjala kolo, katero proizvaja električno energijo, ki napaja ozvočenje. Nastopajoči in občinstvo so tako v soodvisnem položaju, krepi se občutek nujnosti medsebojnega sodelovanja, saj brez sodelujočih poslušalcev, govorec ni slišan. Žal je bila ta izkušnja močno okrnjena, ker je bila prireditev prestavljena v notranje prostore.
Celoten program je povezoval eden in edini Boštjan Gorenc Pižama. Glavni poudarki so bili: kako ohraniti planet, uporabiti čiste vire in kako skrbeti za okolje. Priložnost smo imeli slišati veliko zanimivih stvari, misli ter razmišljanj s tega področja, seveda pa ni primanjkovalo živahnih plesnih, pevskih in komičnih točk. Na koncu smo vsi pridobili nove izkušnje in se družili z vrstniki iz sosednjih šol, predvsem pa smo spoznali, da smo mladi pomembni nosilci sprememb v družbi. O vlogi mladih v današnji družbi, njihovih odzivih na spremembe in o prireditvi sta naša dijaka Pia Kladnik, 3. L in Rok Kozlevčar, 3. Ka spregovorila tudi v oddaji Gymnasium na Radiu Slovenija.

Avtor/-ica prispevka: Miloš Aleksić, 3. L

Ekskurzija v Žalec, Rogaško Slatino in Olimje

V ponedeljek, 7. 10. 2019, smo se dijaki 2. Fc in 2. TLB odpravili na ekskurzijo na Štajersko. Po dobri uri vožnje smo se ustavili pred Ekomuzejem hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu.
V Sloveniji se prvi podatki o hmelju pojavijo že v 12. stoletju, začetki sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini pa segajo v drugo polovico 19. stoletja. Začetek pridelave savinjskega goldinga je leto 1886. V 20. stoletju se je hmeljarstvo postopoma širilo, ustanovili so Zadrugo Hmeljarna, po drugi svetovni vojni pa hmeljarsko zadrugo Hmezad.

Vodička nas je popeljala po več nadstropni nekdanji sušilnici hmelja in nas seznanila s proizvodnjo piva – od ročnega pobiranja in sušenja tako imenovanega zelenega zlata do osnovnih sestavin piva in alkoholnega vrenja. Kot zanimivost je omenila, da je za 100 l piva potrebnih le 100-330 g hmeljevih storžkov. Torej, v eni osemdeset kilogramski bali hmelja ga je za izdelavo 26.000 – 50.000 l piva, kot ga proizvedeta Union in Laško skupaj v enem letu.

Po kratki malici smo se odpravili proti Rogaški Slatini v Steklarno Rogaška. V treh skupinah smo se odpravili na ogled celotne proizvodnje nam vsem znanih izdelkov kozarcev, vaz, skled, okraskov, steklenic … do bolj posebnih oblik kristala in kristalina. Proizvodnja temelji na skoraj 350-letni tradiciji območij Trebuše, Pohorja in Kozjanskega, kjer je bilo moč zaslediti gozdne steklarne ali glažute. Leta 1927 je s proizvodnjo začela Steklarna Rogaška na mestu, kjer je še dandanes.

Po enournem ogledu vseh postopkov proizvodnje je hitrejšim skupinam uspelo kupiti še kakšen spominek ali pa so odšli v bližnjo kavarno. Okrepljeni smo pot nadaljevali proti Olimju. Med vožnjo smo občudovali prelepo Štajersko pokrajino.

Na malem hribu smo v daljavi opazili mogočen minoritski samostan Olimje, kjer domuje tretja najstarejša lekarna v Evropi. Zanimivosti o nastanku samostana nam je predstavil tamkajšnji menih. Ko so se v Olimje leta 1663 naselili patri pavlinci, se je tu začelo sistematično proučevanje zdravilnih zelišč. Patri so v svojih redovnih pravilih imeli zapisano, da mora vsak samostan imeti za tiste, ki zbolijo, posebno bolniško sobo, ki so jo imenovali »infirmaria«. Eden od bratov je opravljal službo bolniškega strežnika in bil na razpolago bolnim sobratom. Nekateri menihi so se povsem posvetili zdravilstvu in pomagali do zdravja sobratom in drugim bolnikom. Gojili in nabirali so zdravilne rože in iz njih pripravljali zdravila. Pred samostanom je urejen vrt zdravilnih rastlin s sprehajalnimi potmi in gredicami, na katerih raste od 200 – 250 primerkov zdravilnih rastlin. Označene so s slovenskim in latinskim imenom ter pojasnilom, kateri deli rastlin služijo v zdravilne namene in za kakšne bolezni se uporabljajo. Ohranjena je tudi slika samostana iz leta 1681, ki prikazuje dva čudovita vrtova, kjer so verjetno gojili tudi zdravilne rastline. Še bolj kot v »rožice«, so menihi zaupali v moč molitve.

Po zaključenem ogledu baročne cerkve smo se polni vtisov napotili v Ljubljano. Za našo stroko je bil še posebej poučen zadnji del, ko smo lahko slišali nekaj o začetkih farmacije na slovenskih tleh.

Avtor/-ica prispevka: Marisa Pečnik, 2. FC

Krst fazanov 2019/20

V petek, 20. 9. 2019, smo po treh tednih pouka v našo šolo uradno sprejeli učence prvih letnikov. Krst novincev smo organizirali člani dijaške skupnosti Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. Krst je potekal 4 šolske ure, na uro pa sta tekmovala po dva razreda. Dijaki so se pomerili v različnih igrah, kot so poznavanje strokovne terminologije, kotaljenje žogice z banano, predajanje kovancev s pomočjo ščipalke, tek z žogico med glavama učencev …

Najbolje so se odrezale učenke 1. Ka razreda. Dogodek je potekal brez težav in zapletov. Zadovoljni so bili učitelji in učenci.

Za konec so dijaki prvega letnika s slavnostno zaprisego obljubili zvestobo šoli.

Za lepe slike, ki nam bodo dogodek še dolga leta ohranile v lepem spominu, pa se zahvaljujemo Leonu Laziću iz 4. Za razreda.

Ogled laboratorijev nacionalnga inštituta za biologijo (NIB)

V sredo, 9. 10., smo si dijaki 3. L ogledali laboratorije Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB).

Najprej so nam pokazali elektronski mikroskop in nam razložili princip njegovega delovanja. Sledil je ogled oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo, kjer so nam na kratko opisali potek testiranja gensko spremenjenih organizmov v hrani.

Pokazali so nam tudi Biološko knjižnico, kjer hranijo literaturo z različnih področij v biologiji. Knjižnica svojim uporabnikom tudi omogoča pridobitev literature, ki ni dostopna v Sloveniji.

Imeli smo še kratko predstavitev oddelka za raziskavo organizmov in ekosistemov s poudarkom na projektu, ki poudarja pomembnost biodiverzitete (biotske pestrosti) za naravo. Zanimivo je tudi njihovo raziskovanje komunikacije med žuželkami, katera sloni predvsem na vibracijah, neslišnih za človeka.

Nazadnje smo si ogledali oddelek za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Predstavili so nam potek njihovih preiskav tumorja in potrebne pripomočke za izvedbo. Pred odhodom pa so nam predvajali še filmček o meritvah, s katerimi spremljajo čistost alpskih voda.

Ogled NIB-a je bil zanimiv in poučen, saj smo izvedeli veliko novega.

Avtor/-ica prispevka: Vanessa Erić, 3. L

Misija mogoče v Sloveniji

Naša šola že drugo leto sodeluje v mednarodnem projektu Erasmus+ KA2 z naslovom Mission Possible. V projektu poleg Slovenije sodelujejo še Finska, Nizozemska in Španija. Projekt sta že gostili Finska in Nizozemska, letos pa je prišla na vrsto tudi Slovenija. Kot običajno je projektno delo trajalo en teden, od ponedeljka 23. 9. do petka 28. 9. 2019. Iz vsake države je v Slovenijo pripotovalo nekaj dijakov s profesorji. Letos smo se projekta prvič udeležili dijaki: Patricija Zalar, Veronika Rihter, Lovro Zupan in Nadja Ogris. Sodelovalo so tudi dijaki, ki so se projekta že udeležili v Helsinkih (Kaja Hotujec, Cirila Lapajne, Rok Kozlevčar in Urban Lampret) in Leeuwardnu (Špela Ovčak, Larisa Mrkaljević in Tanja Merlak), vse skupaj pa sta vodili profesorici Helena Doberšek in Andreja Rupnik. Tema projektnega tedna je bila telesna aktivnost.

Priprave na projektni teden so se začele že veliko prej. Profesorici sta s pomočjo dijakov, ki so že sodelovali, pripravili vse potrebno. Pred začetkom smo rešili spletno anketo, ki se je nanašala na temo projekta. Anketa je bila za nas kasneje vir informacij, iz katerega smo črpali ideje za svoje delo. Prav tako smo ustvarili WhatsApp skupino, preko katere smo lahko brezplačno komunicirali.

Prvi dan smo se vsi udeleženci projekta zbrali v učilnici 32, ki je bila večino časa naša zbirna in delovna učilnica, in se spoznali. Nato smo se razdelili v skupine: 4 skupine dijakov in 1 skupina učiteljev. Skupine smo določili z žrebanjem tako, da so bili v vsaki skupini predstavniki vseh držav. Nato smo se odpravili na sprehod po Ljubljani, med katerim smo slovenski dijaki vrstnikom iz drugih držav razkazali znamenitosti Ljubljane. Po kosilu smo začeli z delom. Pregledali smo anketo in se odločili, o katerem problemu bomo razpravljali naslednje dni in poiskali rešitev zanj.

V torek smo se dopoldan peš odpravili v Plezalni center Ljubljana, kjer smo se lahko preizkusili v balvanskem in športnem plezanju. Popoldne smo se osredotočili na delo v skupinah. V sredo smo z delom v skupinah začeli že dopoldan, popoldan pa smo se odpeljali na Bled. Sprehodili smo se okoli jezera, uživali v dobri družbi, občudovali naravo in si na koncu privoščili še pravo blejsko «kremšnito«. V četrtek je bil dan posvečen delu v skupinah, saj se je teden bližal koncu in smo morali dokončati svoje projekte. Za popestritev dogajanja smo imeli vmes kratko predstavitev ideje o posodi za odvzem urina Lulux, ki so jo razvili bivši dijaki naše šole.

Teden je hitro minil in kmalu je napočil zadnji dan. V petek smo dodelali še nekaj malenkosti v svojih izdelkih in jih nato predstavili. Vsaka skupina se je osredotočila na drugačen problem in naredila izviren izdelek. Ena skupina je naredila Instagram profil, ki te s svojimi objavami spodbuja k rednemu in pravilnemu rekreiranju. Prav tako ti ponuja enostavno možnost komuniciranja. Nastale so tudi tri ideje za različne aplikacije. Prva ti s pomočjo »mišičnjaka« pomaga najti vaje za določen del telesa in ti tudi pokaže, kako se jih pravilno izvaja. Druga je namenjena predvsem tistim, ki se že ukvarjajo s športom, da lažje spremljajo svoje treninge. Hkrati pa je dovolj enostavna, da jo lahko uporabljajo tudi začetniki. Tretja aplikacija je zasnovana kot igra, ki te motivira, da se rekreiraš in ti pomaga organizirati svoj čas. Profesorji so svoje ideje predstavili v kratki predstavi. Zaključili smo z evalvacijo, na kateri smo podelili svoja mnenja, izkušnje, ki smo jih pridobili, ter splošen vtis o projektnem tednu in o Sloveniji.

Tako se je zaključil naš projektni teden, mi pa smo se poslovili in odšli domov, žalostni, ker je tako hitro minilo, a polni novih, dobrih izkušenj in lepih spominov. Zdaj pa že nestrpno čakamo na zadnji projektni teden, ki se bo odvijal v Španiji.

Predstavitve projektnih idej:

Nagradni izlet najboljšega razreda v šol. letu 2019/20

V torek, 8. 10. 2019, smo se ob 7.50 začeli zbirati dijaki Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, 3. L, in ostali najboljši dijaki naše šole. Zaradi nekaterih zamudnikov smo odrinili ob 8.10.

Najprej smo se odpravili v Lipico, kjer smo si ogledali čredo kobil, tako mladih kot starih. Tu so nam tudi razložili vzrejo jahalnih, tekmovalnih in razstavnih konj. Ko se žrebički odvadijo življenja z materjo, jih začnejo dresirati, žrebice ostanejo s kobilami.

Nato so nas peljali v muzej, sproti pa so nam razložili, kako oplodijo kobile. Žrebci tam morajo biti žalostni, še videti jih ne smejo v obdobju parjenja. Razložili so tudi značilnosti lipicancev, ocenjevanje žrebcev in kaj se zgodi s tistimi, ki na ‘izpitu’ ne dobijo zadostne ocene. Ne, nimajo predhodne poti v konjska nebesa, ostanejo v kobilarni, kjer sodelujejo na raznih predstavah. Pred tem jih sicer kastrirajo, tako da niso živi, zdravi in v enem kosu, ampak živi, zdravi in malo manj žrebca kot prej.

Popeljali so nas skozi Lipikom, interaktivni muzej v Lipici, ki prikazuje evolucijsko zgodovino konjev, zgodovino lipicancev kot vrste konj in zgodovino kobilarne same. V nekaterih izmed nas se je vzbudil otrok in veliko nas je sedlo v sedlo plastične makete konja za sliko. Očitno se tudi profesorice niso mogle zadržati, saj so tudi one našle mesto v sedlu.

Pokazali so nam najstarejši hlev in njihove najboljše jahalne in dresirane konje. Eden od odraslih lipicancev je bil črn, za razliko od njegovih vrstnikov, vendar so nam povedali, da se obarvanost ne deduje in vsi lipicanci ne bledijo z odraščanjem. Kot vsi lipicanci so bili mirni in prijazni in edino, kar nam je omejevalo božanje, so bile rešetke.

Naše roke so si zaslužile zadovoljstvo božanja konjev v naslednjem hlevu, kjer so bili štirje konji, ki so na ocenjevanju ‘padli’ zaradi različnih napak, vendar smo se vsi strinjali, da so prelepi. Seveda so bile tam tudi kobile, prav tako prijazne in mirne, in seveda smo vsem razdelili več kot dovolj božanja in ljubezni.

Po polurnem počitku smo sedli nazaj na avtobus in ob enih prispeli pred jamo Vilenico, najstarejšo turistično jamo, odprto v 16. stoletju. Najprej smo se slikali v Plesni dvorani, kjer prirejajo tudi mednarodne literarne nagrade Vilenica, naš vodnik pa nam je tudi razložil zgodovino jame in turizma tukaj. Nato smo se spustili po prvem odseku petstotih stopnic skozi Drevored kapnikov, nakar se prehod nekoliko zoža. Po nekaj minutah hoje se razpne v Rdečo dvorano, kjer je tudi temperaturna meja: pred Rdečo dvorano se temperatura spreminja in giblje okoli 8°C, v dvorani pa je stalnih 10°C.

Po Rdeči dvorani planemo nazaj v ožji prehod jame, ki pa se nato odpre v zadnjo dvorano in hkrati konec turističnega dela jame, Vilinsko dvorano. Po lokalni mitologiji le-tu bivajo kamene vile in imajo tudi kar veliko kapnikov, ki izgledajo kot orgle, Kip svobode v ZDA, sama vila, dežnik ali parazol. Na žalost v lepoti kraške jame nismo mogli ostati in odpravili smo se nazaj na plano po 500 stopnicah.

Izlet smo zaključili z odličnim kosilom. Nekateri smo se odločili za pico, drugi za vegetarijanski meni, tretji za piščanca, a vsi smo za sladico jedli tiramisu. Kuharje in natakarje smo pohvalili za izvrstno hrano in postrežbo. Nazaj v Ljubljano smo prispeli malo pred peto uro, in se, čeprav nekoliko utrujeni, zadovoljni vrnili domov. Doma nas je čakalo učenje, domača naloga in ostali šolski projekti.

Avtor/-ica prispevka: Luka Humar, 3. L

Šolsko leto:

Kategorije: