Nadarjeni dijaki

Naravoslovni tabor za nadarjene dijake

Na šoli je tudi letos potekal tabor za nadarjene dijake, vendar tokrat v malo drugačni obliki kot prejšnja leta. Tema letošnjega leta je bila Ljubljansko barje, ki je blizu naši šoli, pa vendar ga ne poznamo prav dobro.

Tabora se je udeležilo 22 dijakov, spremljali pa so nas 4 profesorji, in sicer Zdenka Dimnik, Sabina Povhe Lenart, Viljemka Kopčavar in Branko Lušina.

Dijaki in profesorji smo se vsak s svojim kolesom in primerno opremljeni zbrali v sredo, 16. septembra, ob 9.uri pred šolo, kjer nas je pričakal tudi naš vodič Mitja Gruden. In tako smo se vsi odpravili na kolesarjenje po Ljubljanskem barju. Med vožnjo smo se večkrat ustavili, se odžejali in poslušali vodiča, ko nam je razložil kar nekaj zanimivih dejstev o Ljubljanskem barju, ki jih marsikdo ni vedel, profesorica Viljemka Kopčavar pa nam je predstavila rastlinstvo in živalstvo na tem območju. Pot smo nadaljevali do vasi Ig, kjer je bil čas za kavico in prigrizek, sledil pa je ogled Koliščarskega doma. Na poti do vasi, kjer nas je čakalo kosilo, smo se sprehodili po Koscevi poti, nabrali nekaj travniške mete in hitro odkolesarili do gostišča, kjer so nas postregli s pico. Kolesarjenje smo nadaljevali do vasi Jezero, naš cilj pa je bilo Podpeško jezero, ki mu domačini pravijo kar Jezero. Nekaj pogumnih dijakov se je odločilo, da si bodo privoščili kratko kopanje v osvežilni vodi. Pred nami je bila še zadnja postaja in sicer Plečnikova cerkev sv. Mihaela v Črni vasi in pot nazaj do šole.

V četrtek smo dan pričeli z ogledom Mestnega muzeja v Ljubljani, najbolj pomemben del ogleda je bilo seveda leseno kolo iz časa koliščarjev, kar je bila tudi tema našega tabora. Po ogledu muzeja je sledil čas za jutranjo kavo. Ko smo se ponovno zbrali, nas je profesorica Zdenka Dimnik peljala na ogled stare Židovske ulice. Ob Ljubljanici smo se vkrcali na ladjico, ki nas je popeljala proti Vrhniki. Med potjo je vladala precejšnja živahnost, saj so nekateri dijaki s seboj prinesli svoje inštrumente. Sledilo je kosilo, ki smo ga imeli kar na ladjici, in zaključna vožnja.

V petek je bil zadnji dan tabora. Preživeli smo ga na šoli, kjer smo oblikovali predstavitev tabora in Ljubljanskega barja. Izdelali smo plakate, maketo barja in koliščarske koče, vodo z okusom mete, ki smo jo nabrali v sredo, izdelava trdega šampona za lase… in seveda so nas ves čas zabavali tudi naši glasbeniki in nas motivirali. Za lakoto pa sta poskrbeli profesorica Sabina Povhe Lenart in dijakinja Hana Kavšek iz 3. Fa, ki sta spekli kup palačink. Nekateri dijaki pa so prinesli domače marmelade.

V imenu vseh sodelujočih dijakov se zahvaljujem vodstvu šole, ki nam je omogočilo izvedbo tabora, vsem profesorjem, ki so nas spremljali, in vodičem. Iskrena hvala za ves trud, potrpežljivost in razširitev znanja o Ljubljanskem barju, predvsem pa za to, da nam bodo ti trije dnevi ostali v lepem spominu.

Tabor na Jezerskem

V sredo, 18. 9. 2019, se je 23 dijakov, v spremstvu štirih profesorjev odpravilo na 6. tabor za nadarjene dijake, ki je letos potekal na Jezerskem.

Na deževno jutro nas je pot najprej ponesla proti Kranju, kjer smo si ogledali grad Strmol. Izvedeli smo, kako sta živela nekdanja lastnika gradu, Rado in Ksenja Hribar ter se razgledali po grajskem vrtu. Nato so nas v kavarni pod gradom postregli s prvo jutranjo kavo in domačimi sladicami. Sledila je vožnja do Jezerskega in nato prihod na kmetijo Olipje, kjer smo preživeli izjemno zanimive 3 dni. Nastanili smo se v sobe, potem pa hitro spet sedli v avtobus in se odpeljali v Avstrijo, kjer smo si ogledali Obirske jame. Fotografiranje v jamah sicer ni dovoljeno, vendar je vodička za nas naredila izjemo in dovolila, da posnamemo nekaj fotografij. Po končanem ogledu jam smo se vrnili na Jezersko, kjer nas je pričakala večerja, sledil pa ji je spoznavni večer, saj se večina dijakov med seboj ni dobro poznala.
V četrtkovo jutro nas je prebudila trobentaška budnica, sledil je zajtrk in nato pohod proti Jezerskemu vrhu. Na poti nazaj smo se ustavili še ob Planšarskem jezeru, kjer smo nabrali vzorce vode in mulja. Po kosilu je bil čas za delo. Razporedili smo se po delavnicah različnih tematik. Izdelali smo polsteno milo, preučili geografske značilnosti Jezerskega, se poglobili v zgodovino gradu Strmol, analizirali življenje v Planšarskem jezeru ter kvaliteto njegove vode in celo spekli kruh z drožmi. Delali smo celo po večerji, odmor smo si vzeli šele, ko se je zunaj stemnilo in smo prižgali pravi taborni ogenj. Večer se je prevesil v družabno prepevanje ob zvoku kitare in ob pečeni koruzi.

Zadnje dopoldne na kmetiji smo izkoristili za dokončanje plakatov in ostalih izdelkov, nekateri dijaki pa so se podali še na krajši pohod ter nabrali kamnino lehnjak. Po kosilu smo se odpravili nazaj v šolo, kjer smo zopet poprijeli za delo in postavili razstavo, ki si jo lahko ogledate v avli šole.

5. raziskovalni tabor za nadarjene dijake

V sredo, 19. 9. 2018, se je dan za nekatere dijake in profesorje naše šole začel drugače kot po navadi. Ob sedmih zjutraj smo se namreč polni radovednosti odpeljali proti Kočevju. Tam je potekal peti, že tradicionalni, tabor za nadarjene dijake. Nosil je naslov MED-MEDVED. Udeležilo se ga je 24 dijakov in 4 profesorji: Zdenka Dimnik, Sabina Povhe Lenart, Viljemka Kopčavar in Brane Lušina.
Takoj ob prihodu v Kočevje smo se nastanili v hostlu Bearlog, kjer smo takoj izkusili domačnost in radodarnost. Pot smo nadaljevali do Kočevske Reke, od koder smo se s posebnim avtobusom odpeljali do bunkerja Škrilj, ki je bil dolga leta strogo varovana skrivnost. Nato smo obiskali Reško jezero in se odpravili na naravoslovno učno pot. Pot se je nadaljevala do občine Kostel, natančneje do gradu Kostel. Uživali smo v ogledu in razgledu. Za zaključek smo obiskali še ranč Marina, kjer so se nekateri celo povzpeli na konjski hrbet. Večer je bil čas za spoznavanje, delavnice in zabavo.

Naslednji dan nas je čakal podvig, saj smo se z vodičem odpravili raziskovat pobočje Stojne. Na poti, ki je trajala okoli 5 ur, smo obiskali 4 različne vrhove. Na enem izmed njih so bile celo razvaline gradu Fridrihštajn. Kosilo nas je čakalo v lovski koči. Od tam so se nekateri odpravili še v Ledeno jamo. Po vrnitvi v hostel je sledila večerja, nato pa delavnice. Prav vsak se je potrudil, da je bil nekako koristen in kmalu so se pokazali rezultati. Dišalo je po piškotih, milo je bilo narejeno, prav tako tudi hidrolat, žvečilni gumiji in mnogi plakati ter drugi izdelki.

Tretji dan je bil mirnejši. Ogledali smo si mesto Kočevje, najpogumnejši pa so se kopali v jezeru. Po kosilu smo se polni vtisov, novega znanja in prijetne utrujenosti odpravili proti šoli.
V imenu vseh lahko rečem, da smo hvaležni spremljevalnim profesorjem, ravnateljici in vodstvu šole, ki so nam omogočili izvedbo tabora. Posebna zahvala gre profesorici Sabini Turšič, ki je podarila med in posodila mnogo predmetov, uporabljenih na razstavi. Prav tako pa tudi butični trgovini Devur, ki izdeluje čudovite lesene izdelka. Najdete jo lahko v starem mestnem jedru Ljubljane (Mestni trg 12). Hvala tudi vsem udeležencem. Zaradi vsakega izmed vas je bil tabor boljši.

4. raziskovalni tabor – SOL

Škocjanski zatok, školjčišče, slovenska obala, sečoveljske soline, vse to so bili kraji, ki so povezovali letošnji četrti raziskovalni tabor na temo SOL. V sredo, 20. septembra, se nas je 16 dijakov, v spremstvu štirih profesorjev, odpravilo proti slovenski obali, natančneje v idilično vas Korte. Naša pot se je začela z ogledom Škocjanskega zatoka v Kopru, od koder smo se zapeljali do Stare šole Korte, ki je od leta 2016 preurejena v hostel. Tam smo se za dva dni poslovili od avtobusa, saj smo kot prevozno sredstvo pridno uporabljali kolo. Prekolesarili smo Portorož, Strunjan ter Sečoveljske soline in z vmesnimi postojankami širili svoje znanje o primorski vegetaciji, ornitologiji ter solinarstvu. Navdušeni, a obenem žalostni, smo se v petek odpravili proti šoli, kjer smo nove izkušnje prikazali tudi v razstavi. Zagotovo se nam bodo nova prijateljstva in dogodivščine vtisnila globoko v spomin.

Avtor/-ica prispevka: Patricija Ramšak, 4. L

3. tabor za nadarjenje – Posočje

Ob začetku letošnjega šolskega leta smo se nadarjeni dijaki odpravili na tridnevni tabor v srce Posočja pod vodstvom profesoric Zdenke Dimnik, Sabine Povhe-Lenart  in Viljemke  Kopčavar. Tabor je bil zgodovinsko, biološko, kemijsko ter športno obarvan, medtem pa je vladalo sproščeno in zabavno vzdušje.

V teh treh dnevih smo si ogledali kostnico v Sredipolju, ki je največji in najveličastnejši spomenik padlim vojakom prve svetovne vojne v Italiji. Prav tako smo si v Sredipolju ogledali muzej prve svetovne vojne. Nato smo pot nadaljevali do CŠOD-ja v Tolminu, kjer smo bili deležni okusnega kosila. Sledil je ogled spominske cerkve Svetega Duha na Javorci, ki je znotraj blestela s svojimi modrimi vzorci. Prav tako pa nam ni manjkalo pustolovščine, ko smo raziskovali vojaške betonske podzemne rove ter  ko so se fantje kopali v zdravilni Nadiži, medtem ko smo si dekleta namočile le noge. Drugi dan, smo se s kolesi odpravili pogledat muzej na prostem, ki se nahaja na zelo razglednem grebenu Kolovrata, seveda pa smo medtem nabirali razne rastline, ki smo jih kasneje uporabili ali za izdelavo hidrolata ali pa za postavitev šolske razstave.

Domovali smo v CŠOD-dom Kavka, ki se nahaja v vasici s 17 prebivalci, imenovani Livške Ravne. Po koncu terenskega dela smo imeli delavnice, kjer smo izdelali hidrolat iz rmana ter naš posebni hidrolat, imenovan Posočje v steklenički, prav tako smo začeli z izdelavo kaverne ter plakatov za šolsko razstavo. Za zadnji dan pa smo se prelevili v hribolazce in smo si šli pogledat slap Kozjak, nato pa smo se spustili še do Soče, kjer smo se spomnili Gregorčičevega verza: ” Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti.”

Tako je izgledal naš tabor kar se tiče vsebinskega dela, a to še zdaleč ni bilo vse, saj je tabor žarel v vzdušju smeha, petja in zabave, za katerega smo poskrbeli dijaki in profesorice. To je bila edinstvena priložnost, kjer so se sklenila nova poznanstva, nova prijateljstva ter bila pridobljena nova znanja, za kar smo vsi zelo hvaležni, saj nam bo gotovo ta tabor ostal še dolgo v spominu.