Ekskurzija v Žalec, Rogaško Slatino in Olimje

V ponedeljek, 7. 10. 2019, smo se dijaki 2. Fc in 2. TLB odpravili na ekskurzijo na Štajersko. Po dobri uri vožnje smo se ustavili pred Ekomuzejem hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu.
V Sloveniji se prvi podatki o hmelju pojavijo že v 12. stoletju, začetki sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini pa segajo v drugo polovico 19. stoletja. Začetek pridelave savinjskega goldinga je leto 1886. V 20. stoletju se je hmeljarstvo postopoma širilo, ustanovili so Zadrugo Hmeljarna, po drugi svetovni vojni pa hmeljarsko zadrugo Hmezad.

Vodička nas je popeljala po več nadstropni nekdanji sušilnici hmelja in nas seznanila s proizvodnjo piva – od ročnega pobiranja in sušenja tako imenovanega zelenega zlata do osnovnih sestavin piva in alkoholnega vrenja. Kot zanimivost je omenila, da je za 100 l piva potrebnih le 100-330 g hmeljevih storžkov. Torej, v eni osemdeset kilogramski bali hmelja ga je za izdelavo 26.000 – 50.000 l piva, kot ga proizvedeta Union in Laško skupaj v enem letu.

Po kratki malici smo se odpravili proti Rogaški Slatini v Steklarno Rogaška. V treh skupinah smo se odpravili na ogled celotne proizvodnje nam vsem znanih izdelkov kozarcev, vaz, skled, okraskov, steklenic … do bolj posebnih oblik kristala in kristalina. Proizvodnja temelji na skoraj 350-letni tradiciji območij Trebuše, Pohorja in Kozjanskega, kjer je bilo moč zaslediti gozdne steklarne ali glažute. Leta 1927 je s proizvodnjo začela Steklarna Rogaška na mestu, kjer je še dandanes.

Po enournem ogledu vseh postopkov proizvodnje je hitrejšim skupinam uspelo kupiti še kakšen spominek ali pa so odšli v bližnjo kavarno. Okrepljeni smo pot nadaljevali proti Olimju. Med vožnjo smo občudovali prelepo Štajersko pokrajino.

Na malem hribu smo v daljavi opazili mogočen minoritski samostan Olimje, kjer domuje tretja najstarejša lekarna v Evropi. Zanimivosti o nastanku samostana nam je predstavil tamkajšnji menih. Ko so se v Olimje leta 1663 naselili patri pavlinci, se je tu začelo sistematično proučevanje zdravilnih zelišč. Patri so v svojih redovnih pravilih imeli zapisano, da mora vsak samostan imeti za tiste, ki zbolijo, posebno bolniško sobo, ki so jo imenovali »infirmaria«. Eden od bratov je opravljal službo bolniškega strežnika in bil na razpolago bolnim sobratom. Nekateri menihi so se povsem posvetili zdravilstvu in pomagali do zdravja sobratom in drugim bolnikom. Gojili in nabirali so zdravilne rože in iz njih pripravljali zdravila. Pred samostanom je urejen vrt zdravilnih rastlin s sprehajalnimi potmi in gredicami, na katerih raste od 200 – 250 primerkov zdravilnih rastlin. Označene so s slovenskim in latinskim imenom ter pojasnilom, kateri deli rastlin služijo v zdravilne namene in za kakšne bolezni se uporabljajo. Ohranjena je tudi slika samostana iz leta 1681, ki prikazuje dva čudovita vrtova, kjer so verjetno gojili tudi zdravilne rastline. Še bolj kot v »rožice«, so menihi zaupali v moč molitve.

Po zaključenem ogledu baročne cerkve smo se polni vtisov napotili v Ljubljano. Za našo stroko je bil še posebej poučen zadnji del, ko smo lahko slišali nekaj o začetkih farmacije na slovenskih tleh.

Avtor/-ica prispevka: Marisa Pečnik, 2. FC